Ker gre za kronično presnovno bolezen, strategije oskrbe sladkorne bolezni zahtevajo prilagojene strategije glede na vrsto bolnika, stopnjo napredovanja bolezni in individualne razlike. Znanstvene metode nege ne nadzorujejo le ravni sladkorja v krvi, ampak tudi učinkovito preprečujejo zaplete.
Razlike v oskrbi sladkorne bolezni tipa 1 in tipa 2
Sladkorna bolezen tipa 1 je pogosto posledica avtoimunskega uničenja celic beta trebušne slinavke, kar vodi v absolutno pomanjkanje insulina. Bolniki potrebujejo vseživljenjsko zdravljenje z eksogenim insulinom. Oskrba sladkorne bolezni tipa 1 se osredotoča na natančno spremljanje nihanj krvnega sladkorja, natančen izračun vnosa ogljikovih hidratov in dinamičen režim injiciranja insulina. Po drugi strani pa je sladkorna bolezen tipa 2 tesno povezana z insulinsko rezistenco in jo je mogoče zgodaj obvladati z dieto, telesno vadbo in peroralnimi hipoglikemičnimi zdravili. Uravnavanje telesne teže je ključnega pomena za te bolnike, pri čemer priporočamo 150 minut zmerno-intenzivne aerobne vadbe na teden ter zmanjšanje vnosa rafiniranega sladkorja in nasičenih maščob.
Prednostne naloge skrbne oskrbe na različnih stopnjah bolezni
Ljudje s prediabetesom bi morali obrniti svoje stanje s spremembami življenjskega sloga, kot sta sprejetje sredozemske prehrane in povečanje vnosa prehranskih vlaknin. Novo diagnosticirani bolniki morajo voditi dnevnik spremljanja krvnega sladkorja pod vodstvom zdravnika in se naučiti tehnik injiciranja insulina ali režimov peroralnega jemanja zdravil. Bolniki s potekom bolezni, ki traja več kot 10 let, potrebujejo okrepljeno presejanje za mikrovaskularne zaplete, vključno z letnimi pregledi fundusa, testiranjem mikroalbumina v urinu in ocenami nevropatije.
Osebni načrt oskrbe
Starejši bolniki s sladkorno boleznijo se morajo zavedati tveganja za hipoglikemijo, zato je priporočljivo znižati ciljno vrednost glikiranega hemoglobina na 7,5%-8,0%. Bolnice z gestacijskim diabetesom se morajo strogo držati medicinske prehranske terapije in sprejeti načrt ločenih obrokov za nadzor postprandialnih skokov krvnega sladkorja. Bolniki s sočasno srčno-žilno boleznijo morajo dati prednost zaviralcem SGLT-2 ali agonistom receptorjev GLP-1, ki delujejo kardioprotektivno in ščitijo ledvice.
Enotnega standardnega pristopa k zdravljenju sladkorne bolezni ni; zdravniki in bolniki morajo sodelovati pri razvoju dinamično prilagojenega načrta upravljanja, s čimer bi dosegli dolgoročno-stabilno kontrolo krvnega sladkorja z natančnimi, individualiziranimi ukrepi nege.